Papež zaprtim: Vsi smo vključeni v vašo rehabilitacijo

Papež Frančišek je med obiskom v Združenih državah Amerike obiskal tudi zapor Curran-Fromhold v Philadelphiji, kjer se je srečal s 55 moškimi in 11 ženskami. Z vsakim se je rokoval ali se objel, v nadaljevanju pa objavljamo papežev nagovor zbranim.

Dragi bratje in sestre,

hvala, da ste me sprejeli medse in mi dali priložnost, da sem z vami in delim to obdobje vaših življenj. To je težaven čas, poln naporov. Zavedam se, da gre za boleč čas, ne le za vas same, ampak tudi za vaše družine in za vso družbo. Vsaka družba, vsaka družina, ki ne zmore deliti oz. ne vzame resno bolečine svojih otrok ali gleda nanjo kot na nekaj normalnega ali celo pričakovanega, je ‘obsojena’, da ostaja talka same sebe, plen prav tistega, kar ji povzroča bolečino. Tukaj sem kot pastir, predvsem pa kot vaš brat, da bi delil vašo situacijo in jo s tem naredil tudi za mojo. Prišel sem, da bi lahko skupaj molili in predali Bogu vse kar nam povzroča bolečin pa tudi vse, kar nam daje upanje, da bi lahko od njega prejeli vstajenjsko moč.

Razmišljam o prizoru iz evangelija, ko Jezus pri zadnji večerji umije noge svojih učencev. To je bilo nekaj, kar so učenci s težavo sprejeli. Celo Peter se je upiral in Jezusu rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« (Jn 13,8).

V tistem času je bil običaj umiti noge nekomu, ki je prišel v tvoj dom. Na ta način se je ljudem izreklo dobrodošlico. Ceste niso bile tlakovane, bile so prašne in majhni kamni so pogosto obtičali v sandalih. Kdor je hodil po teh poteh, si je oprašil, potolkel ali porezal noge na tistih kamnih. Zato vidimo Jezusa umivati noge, naše noge, noge njegovih učencev, tedaj in danes.

Življenje je potovanje po različnih poteh, različnih stezah, ki na nas pustijo svoje sledi.

V naši veri vemo, da nas Jezus aktivno išče. Hoče ozdraviti naše rane, olajšati naše boleče noge, da bi z nas vseh izmil prah naših samotnih potovanj. Ne sprašuje nas, kje smo bili, ne zaslišuje nas, kaj smo delali. Raje nam pove: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj« (Jn 13,8). Če ti ne umijem nog, ti ne bom mogel dati življenja, o katerem je Oče vedno sanjal zate, življenja, za katerega te je ustvaril. Jezus prihaja, da bi nas srečal, da bi lahko obnovil naše dostojanstvo Božjih otrok. Hoče nam pomagati, da bi se spet odpravili na pot, da bi nadaljevali naše potovanje, spet našli upanje in obnovili našo vero ter zaupanje. Hoče, da nadaljujemo pot po stezi življenja, da prepoznamo svoje poslanstvo in da spoznamo, da zapor ni enak izločenosti.

Življenje pomeni, da ‘si umažemo noge’ na prašnih poteh naših življenj in življenjskih zgodb. Vsi mi smo potrebni očiščenja, da se umijemo.

Vse nas išče Učitelj, ki nam hoče pomagati, da bi spet nadaljevali s svojim potovanjem. Gospod se odpravlja na pot, da bi nas našel, k vsem nam steguje v pomoč svojo roko. Boleče je, ko vidimo zaporski sistem, ki si ne prizadeva skrbeti za naše rane, blažiti bolečino, ponujati nove priložnosti. Boleče je, ko vidimo ljudi, ki mislijo, da so samo drugi ljudje potrebni očiščenja krivde in ne prepoznajo, da so njihove lastne topoglavosti, bolečine in rane tudi topoglavosti, bolečine in rane družbe. Gospod nam o tem govori s simbolom: umije naše noge, da bi lahko prišli nazaj k skupni mizi.

K mizi, pri kateri ne bo nihče izključen. K mizi, ki je pripravljena za vse nas, h kateri smo vsi povabljeni.

To obdobje v vašem življenju ima lahko le en smisel: da vam ponudimo roko pri vaši vrnitvi na pravo pot, da vam pomagamo pri ponovni vključitvi v družbo. Vsi mi smo vključeni v ta prizadevanja, vsi mi smo povabljeni, da spodbujamo, pomagamo in omogočimo vašo rehabilitacijo. Rehabilitacijo, ki jo vsi iščemo in zasledujemo: obsojenci in njihove družine, kazenske ustanove, socialni in izobraževalni programi. Rehabilitacija, ki koristi in oplemeniti moralo celotne skupnosti.

Jezus nas vabi, da bi z njim si delili njegov delež, njegov način življenja in delovanja. Uči nas videti svet skozi njegove oči. Oči, ki se ne spotikajo ob prahu s poti, marveč hočejo očistiti, ozdraviti in obnoviti. Oči, ki nas prosijo, da ustvarjamo nove priložnosti: za obsojene, za njihove družine, za zaposlene v kazenskih ustanovah in za skupnost kot celoto.

Spodbujam vas k takšnemu odnosu drug do drugega in do vseh, ki so na kakršenkoli način del te ustanove. Ustvarjajte nove priložnosti, nova potovanja, nove poti.

Vsak izmed nas potrebuje glede česa očiščenje, oplemenitenje. Naj nas zavedanje tega dejstva navdihuje, da živimo v solidarnosti, da podpiramo drug drugega in iščemo najboljše v drugih.

Poglejmo na Jezusa, ki umiva naše noge. On je ‘pot, resnica in življenje’. Prihaja nas reševati od laži, ki nam govori, da se nihče ne more zares spremeniti. Pomaga nam potovati po poteh življenja in uresničenja. Naj bo moč njegove ljubezni in njegovega vstajenja vedno pot, ki vodi v novo življenje.