V ponedeljek, 16. junija 2014 se je v nekdanji cerkvi svete Ethelburge sredi Londona odvijal poseben večer. Ob deseti obletnici Projekta Odpuščanje (The Forgiveness Project), se je pričel sklop desetih večerov razmišljujočega in hkrati provokativnega dialoga, namen katerega je celoviteje osvetliti pomen odpuščanja.

Kaj se zgodi, ko se dovoli, da se nerazrešena travma nadaljuje med generacijami? je bil naslov prvega večera v tem sklopu, na katerem so bili gostje:

• Jean Paul Samputu, glasbenik in mirovni aktivist, ki je v genocidu v Ruandi izgubil celotno družino;

• dr. Duncan Morrow, direktor »Community Engagement« in predavatelj o političnih vedah na univerzi v Ulstru, ki je bil aktivno navzoč v konfliktih na Severnem Irskem in jih zadnjih 20 let naslavlja;

• Alexandra Asseily, ustanoviteljica Centra za Libanonske študije v Oxfordu, ki se osredotoča na nerešene krivice med generacijami.

Večer se je odvijal v posebnem okolju, namreč v nekdanji cerkvi svete Ethelburge, ki je ena od najstarejših zgradb v Londonu. Leta 1993 jo je močno poškodovala in skoraj do temeljev uničila bomba Irske republikanske armade (IRA), ki jo je razneslo v neposredni bližini. Po premisleku je prav v tej cerkvi nastal prostor namenjen srečevanju na temo odnosa med vero in konflikti. Leta 2002 je bila cerkev tako ponovno odprta kot Center sv. Ethelburge za spravo in mir. Tu se odvijajo različne delavnice, seminarji, razstave in kulturni dogodki. Zbližujejo se ljudje različnih verskih ozadij, ljudje, ki iščejo dialog kot pot iz konflikta. Maja 2006 so ob cerkvi odprli še šotor, ki je narejen po vzoru beduinov. Forma šotora zaznamuje predstavnike različnih veroizpovedi in jih opogumlja pri bogatenju v medsebojni različnosti in odkrivanju načinov razreševanja konfliktov.

Močno so me nagovorili poudarki gostov. Jean Paul iz Ruande je predstavil svoje doživljanje genocida, ki ga je sprva pripeljalo v jezo. Čeprav bi se nekomu zdelo nekako samoumevno po vsem kar je doživel, da je zapadel v odvisnost od alkohola in opustil tudi svoje glasbeno ustvarjanje, mu skoraj celo desetletje ni nič prineslo miru. »Edina stvar, ki mi je ponovno vrnila življenje« pravi, »je odpuščanje«. Spoznal je morilca svojih staršev. To ni bil kar nekdo. Bil je njegov vrstnik, prijatelj iz otroštva, s katerim sta skupaj igrala nogomet. »Odpuščanje je zate in ne za storilca,« je bil stavek, ki ga je kar nekajkrat ponovil. Želel je pokazati na to, kakšno moč ima odpuščanje, predvsem za človeka, ki se poda na to pot osvoboditve. Jean Paul opaža, da se sovraštvo velikokrat prenaša iz staršev na otroke, kar se pozna v različnih generacijah skozi govorjenje, obrekovanja, izogibanje, tlačenje v podzavest ipd. Verjame, da je odpuščanje edino, ki lahko vse to preseka. Morilec njegove družine je bil devet let v zaporu, vendar kot pravi sam, je bil njegov zapor veliko hujši, saj je v njem ubijal samega sebe.

Dr. Morrow je izpostavil to kar menda velikokrat vemo pa premalo storimo glede tega, namreč da je največja ovira za prihodnost preteklost. Osvetlil je dinamiko, kako v konfliktu tako ena kot druga stran sebe pogosto prepoznava za žrtev. Tudi pravična rešitev konflikta je tako izključno zmaga ene strani nad drugo. Konflikt nas naredi nehumane in prav spravni proces nas vodi iz nečlovečnosti v človečnost.

Alexandra Asseily je predstavila kako že vrsto let odkriva nerazrešeno travmo med generacijami njene lastne družine. Vsi moški člani družine se borijo v vojnah in ta konflikt prenašajo v vse odnose, v katere vstopajo. Nemalokrat različne politične strani izkoristijo travmo v ljudeh za manipulacijo v svojo korist. V vsakem konfliktu lahko najdeš nekoga, ki bo to izkoristil. Libanon je država, ki ima pestro zgodovino medreligijskih sporov in tudi sporov znotraj ene in iste religije. »Odgovornost živečih je ozdraviti travmo mrtvih,« pravi.

Vzrok za marsikateri konflikt je po mnenju Alexandra Asseily strah, ki nas vodi v napadalnost, s katero počasi izgubljamo svojo človečnost.

Kar me je na koncu najbolj fasciniralo, so bila vprašanja iz občinstva in med njimi prav zadnje, ki ga je zastavil otrok, mislim da je imel kakšnih dvanajst, trinajst let: »Zakaj ste se sploh odločili za odpuščanje?« Vsem se nam je zdelo vprašanje neverjetno in tudi govornikom je vzelo sapo. Odgovoril mu je Jean Paul: »Ker bi drugače umrl.«

Meni je dal prav ta odgovor snov za nadaljnji razmislek, koliko ljudi izbere smrt v svoji jezi, zameri, neodpuščanju, užaljenosti in vojnah …

Robert Friškovec