Goli otok – zgovorna priča tudi za danes
Sobota, 21. junij 2014, je na poseben način zbrala skupaj prostovoljce, ki spremljajo zaprte osebe na njihovem prestajanju kazni. Odpravili smo se na zaključno ekskurzijo akademskega leta na Goli otok in otok Grgur. Oba otoka se s svojo zgodovino na nek način povezujeta tudi z našim delom. Na obeh sta bila zgrajena domova za prevzgojo ljudi, ki jih je oblast v bivši Jugoslaviji označila kot nevarne zaradi svojega razmišljanja in obnašanja do takratnega sistema. Lahko jih imenujemo politično oporečne, vendar se je marsikdo znašel na enem od teh dveh otokov tudi brez kakršnekoli povezave s kakršno koli politično vsebino. Dovolj je bila že nedolžna šala na račun Partije.
Zanimiva je lega obeh otokov, ki sta dejansko odmaknjena od oči javnosti, odmaknjena od stika s civilizacijo. Tudi danes ostanki na otokih kažejo na nezanimanje kogarkoli za ohranitev spomina na življenje nekega obdobja, ki nam je v opomin tudi danes. Osebno me razmere spominjajo na razmišljanje, da se posameznik nikoli prej ne sprašuje o zaporu, če se me tako ali drugače posredno ne dotika. Nekdo se ne bo zanimal in potegoval za ljudi, ki so pristali v zaporu, če ne bo on ali nekdo njemu blizu doživljal realnosti zapora.
Marsikdo bi verjetno rad tudi Goli otok in otok Grgur črtal iz poti zgodovine, ker se je potrebno usmerjati naprej ali pa ker odgovornost za tamkajšnje dogajanje ni prijetno in ga želimo pomesti pod preprogo. Mnogi ljudje, ki so pristali na Golem otoku, so se prav tako borili v vrstah partizanstva, snovali temelje nove države Jugoslavije, živeli bratstvo in enotnost, vendar jih je lahko napačen stavek, napačno razmišljanje označilo za sporne in potrebne poboljšanja.
Zelo hitro kot obiskovalec dobiš občutek, da je bil glavni namen streti človekovo dostojanstvo, moralo in ga pripeljati do pokornosti, predvsem z ovajanjem drugih ljudi. Model, da preživiš samo, če ovadiš drugega. Tako so si bili zaprti drug drugemu rablji, fizičnega nasilja tedanjih miličnikov je bilo manj.
Kljub časovnem odmikanju, saj naj bi zadnji obsojenec zapustil Goli otok leta 1988, si človek ne more pomagati, da ne bi marsikatere vzporednice povlekel tudi s sedanjim trenutkom. Če nam Goli otok ni opomnik, jasno opozorilo, se lahko ponovi tudi jutri.
Polni vtisov smo se vrnili nazaj v Slovenijo, z željo da nas ekskurzija bogati tako v osebnem življenju, pri razvijanju kritične miselnosti, kot pri našem delu.
Robert Friškovec