Moj sin, strelec na srednji šoli
Časnik The Guardian je te dni objavil članek o zaznamovanosti, ki jo doživlja mama fanta, ki je pred sedemnajstimi leti skupaj s prijateljem na srednji šoli s strelnim orožjem ubil trinajst vrstnikov in si nato sodil še sam. Danes si 66-letna Sue Klebold še vedno zastavlja veliko vprašanj, med katerimi je najpogostejše ali bi kaj lahko storila drugače?
Avtorica članka se je s Sue dobila v hotelu Denver, ker ji je bilo po splošnem razgaljenju in pritiskih s strani družbe in medijev težko kogarkoli povabiti domov. V teh zadnjih sedemnajstih letih je v njej še vedno navzoč strah, ko recimo sedi v čakalnici pri zdravniku in jo medicinska sestra pokliče po priimku. Ko sreča kogarkoli in se mora predstaviti s polnim imenom in priimkom spremlja odzive na obrazu sogovornika, če se mu bo zdel priimek znan.
Skoraj dve desetletji je že od tega, ko je njen sin Dylan skupaj s prijateljem naredil masaker na šoli. V tem času se je vsaj v ameriških šolah marsikaj spremenilo, od povečanja števila izsiljevanja in nasilja, do uvedbe detektorjev za kovine, ki so postavljeni na vhodih v šole. Spremenilo se pa ni dejstvo, da se ob podobnih dogodkih zelo hitro s prstom pokaže na starše, kako to da niso ničesar opazili, da bi vsaj mama morala vedeti, kaj se vendar dogaja z njenim otrokom. Tudi Sue je skupaj s sedaj že z bivšim možem Tomom mnogokrat preigravala spomine in dogodke ter iskala vzroke, kaj je šlo narobe. Mogoče je najlažje zaključiti s posploševanjem zavitim v par besed: ločitev, finančna stiska, bolezen, stiska… čeprav so v ozadju vsega bolj kompleksnejši procesi.
V času dogodka streljanja je Sue Klebold delala v isti stavbi kot je bila služba za pogojni odpust in se vedno bala peljati v dvigalu skupaj z bivšim obsojencem. Po dogodku, ki ga je zagrešil njen sin, je zapisala, da čuti, da so podobni njenemu sinu. Ljudje, ki so iz različnih vzrokov, izbrali grozno dejanje in sami sebe vrgli v brezupno situacijo. Ko danes v novicah sliši za različna kazniva dejanja, ki se dogajajo, je njena prva misel, da so tudi to otroci nekih staršev.