Božja pravičnost kot obnavljalna pravičnost

Chris Marshall, profesor biblicistike in etike na univerzi v Wellingtonu na Novi Zelandiji, v svojem prispevku Divine Justice as Restorative Justice izpostavlja, da je božja pravičnost, čeprav vsebuje povračilne, retributivne elemente, temeljno obnavljalna in prenavljajoča. Zato je mnenja, da je naloga Cerkve izvajati obnavljalno pravičnost na vseh področjih delovanja in usmerjati druge v tej smeri.

Profesor Marshall izvira iz anabaptistične tradicije, ki je del protestantske veje krščanstva in se tako izraziteje naslanja na Sveto pismo, ki je za kristjane odločilnega pomena pri oblikovanju razmišljanja in delovanja na področju pravičnosti. Pri razumevanju tega obsežnega besedila, ki je nastajalo stoletja v povsem drugačnem okolju od današnjega, je pomembna hermenevtična občutljivost oz. razbiranje, kaj prinaša na področju pravičnosti pomenljivega za današnji svet.

Najprej se pojavijo vprašanja o naravi pravičnosti – kaj sploh je pravičnost, od kod izvira, ali obstaja sama na sebi ali je stvar našega dogovora? Marshall pravi, da za biblične pisatelje ni dvoma, da pravičnost obstaja objektivno , saj izvira iz Boga (5 Mz 32,3-4, Ps 89,14; 145,17). Vendar kakor človek ne more Boga dojeti v polnosti tudi božje pravičnosti zaradi svoje nepopolnosti in kulturno-zgodovinskega konteksta ne more. To je pravzaprav varovalka, da bi določene biblične odlomke iztrgali iz njihovega zgodovinskega konteksta in jih predstavili kot nespremenljiv izraz večne božje pravičnosti.

Pravičnost je zelo kompleksne narave in na najbolj osnovni ravni lahko razlikujemo med distributivno in socialno pravičnostjo, ki uravnavata delitev dobrin ter kaznovalno pravičnostjo, ki se ukvarja s prepoznavanjem kaznivih dejanj ter izrekanjem kazni. Sveto pismo pri tem pogosto povezuje socialno pravičnost s področjem kaznovalne pravičnosti. Marshall tako pravi, da če bi »bolj resno jemali biblični poziv, da skrbimo za uboge, da se izogibamo nepravičnemu kopičenju premoženja in moči v rokah nekaterih in osvobodili tiste, ki jih bremenijo dolgovi in izkoriščanja, bi imeli manj razlogov za kazenske sankcije do tistih na robu družbe.«

Biblična pravičnost kot povračilna pravičnost

Pogosto prevladuje prepričanje, da Sveto pismo podpira povračilni, retributivni koncept kaznovalne pravičnosti, posebej zaradi znanega »zob za zob« (3 Mz 24,19-22). Povračilo pomeni, da nekomu vrnemo, kar si je zaslužil – dobrega ali slabega. V povezavi s pravičnostjo se o povračilu govori, ko nekoga spoznajo za krivega in se mu naloži kazen, ki je sorazmerna kaznivemu dejanju, ki ga je oseba storila. Izrek kazni je tako nekaj moralno nujnega in moralna alternativa (osebnemu) maščevanju. Niso pa vsi istega mnenja, saj ni nujno, da je talionsko načelo (zob za zob) izraz sorazmernosti v pravičnosti, ampak svarilo pred brutalnostjo maščevanja.

Biblična pravičnost je retributivna v kolikor se nanaša na principe moralne odgovornosti, primerne odškodnine in vladavine prava. Vendar nikakor ni neosebno metafizična, temveč ima izrazito osebni in medosebni značaj. Biblične pripovedi pri tem kažejo, da kaznovanje ni nekaj nujno potrebnega, da bi zadostili pravičnosti. V Svetem pismu lahko najdemo številne alternative kaznovanju kot so poboljšanje, pokora, povračilo, odpuščanje (2 Mz 34,6-7; Ezekiel 33,11; Mihej 7,18; Psalm 103,2-3.10). Posebej v Novi zavezi je v ospredju poziv k odpuščanju in spravi na račun povračila oz. maščevanja, kajti dokončna uveljavitev pravičnosti je prepuščena Bogu (Mt 5,38-48, Rim 12,17-21; 1 Pt 2,21-23). Kar končno »dokaže« božjo pravičnost ni izvršitev povračila nad hudodelci, marveč Jezusova obnova pravičnih odnosov (Rim 3,24.26).

Biblična pravičnost kot obnavljalna pravičnost

Biblična pravičnost sicer vključuje povračilne elemente, vendar je ne moremo označiti za retributivno, ampak prvenstveno za odnosno oz. obnavljalno pravičnost. Chris Marshall obnavljalni značaj biblične pravičnosti vidi na štirih ravneh: jezikovni, makro, zakonodajni in eklezialni.

Na jezikovni ravni se izraža kot »pravica« (mišpat) in »pravičnost« (sedeqah), ki v Svetem pismu sovpadata in prepletata. Apostol Pavel evangelij razume kot »razodevanje božje pravičnosti« (Rim 1,7). Življenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa je za kristjane podlaga za razumevanje božje pravičnosti. Pravičnost v najširšem bibličnem pomenu pomeni delovati, biti, razglašati, prinašati, kar je prav. Biti pravičen ni osebnostna moralna kategorija, marveč pomeni zadostiti zahtevam odnosov, bodisi z Bogom ali z drugimi osebami, medtem ko nepravična oseba krši prave odnose. Kazen lahko poravna krivico, če popravi, kar je šlo narobe, zaščiti skupnost in obnovi integriteto življenja ter odnosov z Bogom. Pravičnost je dokončno obnovljena, ko se vzpostavi pomiritev v odnosih, ne z bolečino kazni samo na sebi.

Na makro ravni se obnavljalni značaj kaže v biblični metazgodbi, ki se jo lahko bere kot veliko zgodbo božje obnavljalne pravičnosti na delu, katera se dovrši v »novem nebu in novi zemlji« (Raz 21,1). Makro raven obnavljalne pravičnosti se vedno znova kaže v konkretnih epizodah, kar Marshall poimenuje zakonodajna raven. Osebi, ki »nezvesto ravna proti Gospodu«, so naložene štiri obveznosti: priznanje odgovornosti oz. obžalovanje (3 Mz 6,4; 4 Mz 5,7), kesanje z zavezanostjo za popravo škode (Mt 3,8), povračilo žrtvi z dodatno kompenzacijo (3 Mz 6,5; 5 Mz 5,7) in končno sprava. Priznanje, kesanje, povračilo in sprava služijo popravi odnosov in obnovi skupnosti.

Končno se obnavljalni značaj biblične pravičnosti kaže na eklezialni, ravni skupnosti verujočih. V Novi zavezi je večina izjav o kaznovalni pravičnosti vezanih na odnose znotraj skupnosti verujočih. V Pismu Galačanom (6,1) lahko beremo: »Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.« Krščansko razumevanje pravičnosti je predvsem usmerjeno v solidarnost in obnovo prestopnika ter ne v strogo kaznovanje ali izločanje.

Profesor Marshall ob zaključku svojega sestavka opozarja na razmišljanje, ki strogo ločuje cerkveno in posvetno področje. Zaradi te ločitve lahko npr. konzervativni kristjani v Ameriki hkrati podpirajo strogo kaznovalno politiko države ter celo smrtno kazen in hkrati v nedeljo poslušajo poziv Svetega pisma h odpuščanju in spravi. Vendar ni opravičila za hkratno verovanje o Božji pravičnosti in zagovarjanje nasprotnega v svetu. »Cerkev ni zvesta svoji poklicanosti, če ne zmore razglašati, utelešati in zagovarjati načel obnavljalne pravičnosti v vseh sferah življenja,« zaključi prispevek Chris Marshall.

Povezava do članka (v angleščini).

Foto: Flickr.