Objavljamo prevod homilije papeža Frančiška pri maši v baziliki svetega Petra v Vatikanu na dan jubileja zapornikov. V njej je pozval zaprte osebe, naj nikoli ne izgubijo upanja v Božje usmiljenje. Papež je opozoril proti hinavščini zoper zaprte osebe, saj smo vsi grešniki in zaporniki, čeprav se tega ne zavedamo. Zapisani homiliji je dodal še stavka: “Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz?” Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”.

“Sporočilo, ki nam ga hoče danes posredovati Božja beseda, je gotovo sporočilo upanja, upanja, ki ne razočara.

Eden izmed sedmih bratov, ki jih je kralj Antioh Epifan obsodil na smrt, govori o upanju, ki ga Bog daje, da nas bo ponovno obudil” (2 Mak 7,14).  Te besede kažejo vero mučencev, ki so kljub trpljenju in mučenju, ostajali trdni, ko so gledali v prihodnost. Njihova vera je bila, da bodo s tem, ko bodo Boga priznali kot vir upanja, odrazili hrepenenje, da bi prejeli novo življenje.

V evangeliju smo slišali, kako je Jezus s preprostim a popolnim odgovorom uničil banalno prepiranje, ki so mu ga ponujali saduceji. Njegov odgovor – “on ni Bog mrtvih, ampak živih, saj vsi živijo v njem” (Lk 20,38) – razodeva resnični obraz Boga, ki si za svoje otroke želi le življenje. Upanje, da bomo rojeni v novo življenje, je tisto, ki ga moramo vzeti za svoje, če želimo ostati zvesti Jezusovemu učenju.

Upanje je Božji dar. Prositi moramo zanj. Položeno je najgloblje v srce vsake osebe, da bi s svojo lučjo lahko razsvetlilo sedanjost, pogosto vznemirjeno in zatemnjeno zaradi mnogih situacij, ki prinašajo žalost in bolečino. Korenine našega upanja moramo gojiti, da bi lahko obrodile sad. Moramo biti gotovi v navzočnost in sočutje Boga, navkljub zlu, ki smo ga storili. V našem srcu ni kotička, ki ga Božja ljubezen ne bi mogla doseči. Kjer je oseba, ki je naredila napako, tam je Očetovo usmiljenje še bolj prisotno, da bi vzbudilo kesanje, odpuščanje, spravo in mir.

Danes obhajamo jubilej usmiljenja za vas in z vami, naši bratje in sestre, ki ste v zaporih. Usmiljenje, kot izraz Božje ljubezni, je nekaj, o čemer moramo globlje razmišljati. Gotovo prestopanje zakona vključuje plačevanje cene in izguba svobode je najhujši del zaporne kazni, saj nas najgloblje prizadeva. Toda kljub temu upanje ne sme umreti. Plačevanje cene za zlo, ki smo ga naredili, je ena stvar, toda povsem druga je ‘dih’ upanja, ki ga ne more nihče niti nič ugasniti. Naše srce vedno hrepeni po dobroti. Zadolženi smo pri usmiljenju, ki nam ga Bog vedno naklanja, saj nas on nikoli ne zapusti (Avguštin, Sermo 254,1).

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom o Bogu govori kot o »Bogu upanja«, kakor da bi nam želel reči, da tudi Bog upa. In četudi se zdi to še tako protislovno, je tako: Bog upa! Njegovo usmiljenje ga ne pusti mirnega. Kakor tisti Oče iz prilike, ki vedno upa, da se bo sin, ki je naredil napako, vrnil (glej Lk 15,11-32). Za Boga ni ne premora ne počitka, dokler ne najde ovce, ki se je izgubila (glej Lk 15,5). Če torej upa Bog, potem upanje ne more biti odvzeto nikomur, kajti je moč, da gremo naprej; je stezanje proti prihodnosti, da bi spremenili življenje; je spodbuda za jutrišnji dan, da bi ljubezen, s katero smo ljubljeni navkljub vsemu, lahko postala nova pot … Upanje je »notranji dokaz«, ki leži globoko v naših srcih, o moči Božjega usmiljenja. Ta nas vabi, da bi gledali naprej in z vero ter izročitvijo Njemu premagali našo navezanost na zlo in greh.

Dragi prijatelji, danes je vaš jubilej! Naj se danes pred Gospodom vaše upanje ponovno prižge. Jubilej zaradi svoje narave s seboj prinaša oznanilo osvoboditve (glej Lk 25,39-46). To, da jo podelim, seveda ni odvisno od mene., vendar pa je naloga, ki se ji Cerkev ne sme odreči, da v vas vzbuja hrepenje po resnični svobodi. Včasih določena hinavščina pripelje do tega, da se v vas vidi le prestopnike, za katere je zapor edini odgovor. Ne pomisli se na možnost, da bi lahko spremenili življenje, zaupanje v rehabilitacijo je majhno. Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi. Toda na ta način se pozablja, da smo vsi grešniki, in da smo pogosto tudi sami zaporniki, ne da bi se tega zavedali. Kadar ostanemo zaprti v lastnih predsodkih, ali smo sužnji malikov lažne blaginje, kadar se gibljemo znotraj ideoloških shem ali absolutiziramo tržne zakone, ki potlačijo osebe, v resnici ne naredimo drugega, kakor da smo med tesnimi stenami celice individualizma in samozadostnosti, brez resnice, ki rojeva svobodo. Naperiti prst proti nekomu, ki je storil napako, ne more postati alibi, da bi skrili lastna protislovja.

Vemo, da se v Božjih očeh nihče ne more šteti za pravičnega (Rim 2,1-11), vendar nihče ne more živeti brez gotovosti, da bo našel odpuščanje! Spokorjeni razbojnik, križan ob Jezusu, ga je spremljal v raj (Lk 23,43). Tako naj ne bo nihče ujetnik preteklosti! Zelo res je, da ne moremo na novo zapisati preteklosti, tudi če bi želeli. Toda zgodba, ki se začenja danes in pogledi proti prihodnosti, to je še potrebno napisati po Božji milosti in po naši osebni odgovornosti. Če se učimo iz preteklih napak, lahko odpremo nova poglavja v naših življenjih. Nikoli se ne predajmo skušnjavi, da bi mislili, da nam ne more biti odpuščeno. Ne glede na to česa nas obtožuje naše srce, naj gre za veliko ali malo stvar, “Bog je večji od naših src” (1 Jn 3,20). Treba se je le prepustiti njegovemu usmiljenju.

Vera, tudi če je majhna kakor gorčično zrno, je sposobna premikati gore (glej Mt 17,20). Kolikokrat je moč vere že dopustila izreči besedo odpuščanja v sicer človeško nemogočih pogojih! Ljudje, ki so trpeli nasilje in zlorabe, bodisi sami ali v osebi tistih, ki so jih ljubili … Edinole moč Boga, usmiljenje, lahko zaceli določene rane. Kjer se na nasilje odgovori z odpuščanjem, tam je lahko srce tistega, ki je storil napako, osvojeno z ljubeznijo, ki premaga vsako obliko zla. Tako Bog med oškodovanimi in odgovornimi osebami vzbuja prave pričevalce in delavce usmiljenja.

Danes častimo Devico Marijo v tem kipu, ki upodablja Mater, ki ima v naročju Jezusa s počeno verigo, verigo suženjstva in zaporništva. Naj se ozre na vas s svojim materinskim pogledom, da bo iz vašega srca privrela moč upanja za novo in dostojno življenje, živeto v polni svobodi in v služenju bližnjemu.”