Berila:

• Malahija 3,19-20

• Psalm 97

• 2 Pismo Tesaloničanom 3,7-12

• Luka 21,5-19

Prihajajoča nedelja bo zadnja nedelja liturgičnega leta. Sledi advent, nov začetek za Cerkev. Tako nas v tem delu leta liturgična berila iz Svetega pisma vabijo k razmišljanju o koncih, posebej o koncu naših življenj tukaj na Zemlji. Berila nas postavljajo pred izziv, da razmislimo o našem življenjskem slogu in v tem tednu še posebej, o slogu, s katerim poslušamo druge.

Ni lahko iti nasproti toku, saj je lažje preprosto slediti toku, se prilagoditi temu, kar ‘delajo vsi’. To nam lahko precej olajša življenje. Gotovo je prav prijetno biti del množice, biti popularen, pripadati. Najbrž se nam je že vsem pripetilo, da smo se poskušali prebiti po polni ulici ljudi, ki so očitno šli v drugo smer. To bi bilo še toliko težje, če bi se prebijali skozi skupino navijačev ekipe v rdečem in bili pri tem oblečeni v modro – barvo nasprotne ekipe! Vedno se je lažje prepustiti, da te množica ponese.

Včasih se vendar pokaže, da sledenje množici le ni prava pot. Verjetno se lahko spomnimo epizod v našem življenju, ko nas je sledenje množici popeljalo na napačen kraj. Ko smo prisluhnili napačnim besedam ljudi, ki so obljubljali lahek zaslužek ali govorili grde stvari o drugih ljudeh. Jezus nam v evangeliju današnje nedelje opozarja, naj se ne pustimo zavesti, saj nas prevara odvede na napačno pot. Da pa se ne bi pustili zavesti, je pomembno, da o stvareh dobro premislimo, si pustimo čas za prave odločitve in pri tem upoštevamo to, kar čutimo, da je prav in kaj narobe.

Zelo pogosto takšna drža od nas zahteva, da izstopimo iz množice, se zoperstavimo toku in se pripravimo na soočenje, ki iz tega izhaja. Postaviti se  nasproti drugim zahteva resnično moč, posebej kadar smo pod pritiskom, naj se obnašamo na določen način. Vsak, ki je bil v zaporu ve, kako težko je ostati zvest veri v Jezusa in preslišati nesmiselne ali žaljive besede, ki jih lahko na ta račun sliši. Zato je potrebno zagovarjati svoje odločitve, da se postavimo za to, kar je prav. To je potrebno storiti na način, ki je zvest resnici. Jezus nas spominja, da bomo v takšnih situacijah deležni potrebnih besed, ki nam bodo omogočile, da se bomo obdržali na pravi poti. Ko se zavežemo tej poti, čeprav je še kako težavna, dobimo priložnost, da pričujemo za sporočilo evangelija. Zaradi zvestobe resnici, se lahko nekateri celo odvrnejo od nas, vendar je takšna pot v življenje.

Danes in skozi prihajajoči teden imamo spet izvrstno priložnost, da se spomnimo in molimo za tiste brate in sestre v zaporih, smo pozorni na njihove potrebe in potrebe njihovih svojcev ter jih podpremo pri odločitvah, ki jih čakajo.

Brez ozadja podporne družine in družbe, ki se odziva na njihove potrebe, se je tistim, ki zapuščajo zapor, še toliko težje zoperstaviti toku. Napor ostati zvest Jezusov učenec se ne zaključi s tem, ko ljudje prestanejo kazen zapora, še večje so skušnjave vrniti se na stara pota, k poznanim ljudem. Svojci zaprtih oseb takšen scenarij predobro poznajo.

Vsi smo poklicani k medsebojni pomoči, morda so pomoči še posebej potrebni tisti, ki so ravno prišli iz zapora. Namenimo jim praktično podporo v njihovem prizadevanju zoper pritisk množice, da se ne bodo prepuščali preteklosti, marveč gledali v prihodnost s samozavestjo. Tovrstna podpora pa bo dostikrat pomenila tudi spremembe v naši kulturi, da gremo naproti njim, ki začasno potrebujejo pomoč, ne glede na njihovo preteklost, da skupaj gledamo z upanjem in zaupanjem v prihodnost.

Tudi svojci zaprtih se soočajo s težkim trpljenjem, poleg prebijanja iz dneva v dan jih zaznamuje skrb za njihove ljube v zaporu. Potrebno se je odzvati na njihove potrebe. Podpora svojcem v trdem času, ko mož, žena, oče ali mati, sin ali hči, ljubljeni, prestaja kazen zapora, bo prispevala k lepši dobrodošlici po prestani kazni in obetavnejšim obetom za prihodnost.

To nedeljo in ob pričetku tedna zaporov molimo tudi za našo družbo, da bi se vsi trdno prizadevali za to, kar je dobro, čeprav je to lahko še tako nepopularno in zahteva velik pogum, da izstopimo iz množice. Na to potovanje se je težko odpraviti sam in zato nas evangelij nagovarja, da se povežemo z drugimi na poti. Zato je potrebno, da se prizadevamo za podporo tistim, ki so v zaporu in tistim, ki se iz zapora vračajo v družno. Ko se nam pridružujejo na tem potovanju, naj ostanejo trdni in prenovljenega srca, združeni s svojimi ljubljenimi, osvobojeni strahu in okrepljeni, da bodo vedno delali, kar je prav.

Prevedeno po izvirniku na strani www.prisonsweek.org.