Helen Prejean, redovnica, ki se že trideset let prizadeva za odpravo smrtne kazni in je po svetu najbolj znana po filmu Death man walking, v katerem je bila upodobljena, je spregovorila na zborovanju proti usmrtitvi Richarda Glossipa v Oklahomi, v ZDA. V svojem govoru je med drugim povedala:

“Šest človeških oseb sem spremila do usmrtitve, Richard je lahko sedmi moški, ob katerem bom, ko bo usmrčen s strani države. Za odpravo smrtne kazni se prizadevam, od kar sem bila priča prvi usmrtitvi. Začela sem se učiti o tem, kako deluje in o tem širila besedo med ameriškim prebivalstvom. Med 30-letnim delom sem odkrila in spoznala nekaj stvari, neposredno od ljudi pa tudi o tem, kako sistem deluje in kako polomljen je, kako ne deluje.

Želim reči, da so danes oči sveta usmerjene v Oklahomo, 30.000 ljudi po svetu je podpisalo peticijo za Richarda Glossipa. Mnogi ljudje po svetu ne morejo razumeti, kako lahko prebivalci Oklahome dopustijo, da se kaj takega stori v njihovem imenu.

Zadnji rezultati anket so pokazali, da bi več kot 50% ljudi namesto smrtne kazni izbralo dosmrtni zapor. Rezultate smrtne kazni spremljamo in pred 30 leti je še prevladovalo mnenje, da bo smrtna kazen odvračala ljudi od kaznivih dejanj. Danes dve tretjini ameriškega prebivalstva prepoznava, da smrtna kazen nima učinka na odvračanje od kriminala. Policisti so smrtno kazen postavili na zadnje mesto med možnimi kaznimi, saj ugotavljajo, da osebe, ki se znajdejo v situaciji, ko ubijajo, pogosto ne mislijo, da jih bodo kdaj prijeli. In če ne pomisliš na posledice, te lahko linčajo na mestnem trgu, a to človeka ne odvrne … Kaznivo dejanje lahko oseba stori iz strasti, pod vplivom drog, marsikaj vpliva.

Rada bi rekla, da ni nobenega humanega načina, ki bi ubil zavestnega, razmišljujočega človeka. Ljudje, ki sem jih spremljala pred usmrtitvijo, so bili v njihovih mislih ubiti že tisočkrat pred tem, ko so jih privedli pred električni stol ali preden so jim vbrizgali strup.

ZDA je podpisala Deklaracijo ZN proti mučenju in definicija mučenja je ekstremen, mentalni ali fizični napad na človeka, ki se ne more braniti. Kako da nimamo vesti, da bi prepoznali, da je obsodba človeka na smrt, ki nato čaka 15 ali 20 let na izvršitev, mučenje? Ni bilo še razsodbe Ustavnega sodišča, ki bi prepoznala mučenje kot mučenje?

Kaj nas je vodilo k razmišljanju, da bomo lahko kot država vzpostavili vodila izbiranja ‘najhujših med najhujšimi’ in jih nato ubili?

Ampak ne gre samo za nedolžne, ampak tudi za to, da imamo mi, kot državljani, ime na tistem vozičku za usmrtitev. Mi smo tisti, ki pravimo, da to podpiramo, sicer vlada tega ne bi mogla izvršiti. Potrebno je, da mi, ljudje, rečemo: Ne, dovolj je ubijanja, dovolj oponašanja ubijanja, ki naj bi pokazalo, da je ubijanje narobe’. Bodimo družba za življenje, za vsako življenje, za vsakega državljana. Moramo biti država pravičnosti.

O tem govorim po vseh ameriških zveznih državah že 30 let in veste, kaj sem spoznala? Američani niso zagreti zagovorniki smrtne kazni, o njej sploh ne razmišljajo. Če jih privedete blizu, bodo razumeli, ker so človeška srca dobra.”