Zapor je vsaka ujetost

Pogovor Bogomira Štefaniča ml. z Robertom Friškovcem za Družino ob tednu zaporov 2013 .

Natančno pred desetimi leti, novembra 2003, sva se pogovarjala pred prvim tednom zaporov. Ali je mogoče po desetletju že obirati sadove te pobude?

Pravzaprav ne vem, ker jih verjetno ne bom obiral jaz. Največ gradiva, plakatov gre na župnije in tam je treba iskati glavne sadove. Poznam župnije, kjer duhovniki naredijo res veliko: temo tedna zaporov vključijo v razne prošnje, pri mašah se spominjajo skupin, ki so jim namenjeni posamezni dnevi v tem tednu: zaprtih oseb, njihovih svojcev, žrtev kaznivih dejanj, delavcev v zaporih … So pa župnije, od koder mi verniki sporočajo, da za teden zaporov sploh ne bi vedeli, če o tem ne bi slišali na radiu in televiziji ali prebrali v Družini. Pa vendar: zdi se, da se vedno širši krog ljudi zaveda, da teden zaporov ni teden zapornikov, temveč vseh skupin, ki se jih zapor dotika; da zapor ni samo storilec, ki smo ga dobili, temveč da so v ozadju še mnogi ljudje: storilčeva družina recimo, ki bi se morda kdaj od sramu najraje pogreznila, žrtve, na katere pogosto pozabljamo … Zavedanje se torej spreminja, a postopoma. To lahko primerjam s svojim delom. Nikoli se ni zgodil nekakšen »vau«, prelomnica, po kateri bi bilo vse drugače; stvari postopoma napredujejo.

Po skoraj petnajstih letih dela v zaporniški pastorali morda neumno vprašanje, pa vendar: Kaj je prva asociacija, ki jo pri tebi zbudi beseda »zapor«?

Ujetost. Pa ne samo ujetost med štirimi stenami, temveč sleherna človeška ujetost, denimo v klišejske podobe, da je nekaj lahko le tako, kot si mi predstavljamo, in nikakor drugače; da si ne dopustimo, da gredo stvari v življenju tudi drugače, kot smo vajeni. Že vera sama bi nam morala dajati spodbudo, da se učimo gledati širše, da pogledamo ne le eno plat medalje, temveč tudi drugo. Zapor je zame enostranskost, ki tako obvladuje slovensko družbo. Tu nam toliko manjka … Pravzaprav je tako: kamor koli pogledam okoli sebe, vidim zapor.

Danes morda še bolj kot kdajkoli doslej drug drugemu vpijemo: »Gotov si, marš v zapor!« Včasih se zdi, kot da bo zapor, v katerega bi radi strpali tajkune, politike, menedžerje, škofe in duhovnike … rešil vse nakopičene težave. Jih bo res?

Seveda ne. Sam sem med tistimi, ki celo nasprotujejo zaporu kot kazni. Kazni je več oblik in zapor je samo ena od kazni za določena dejanja, ki jih imenujemo kazniva dejanja. Vedno bolj dobivam občutek, da zapor ne rešuje prav veliko, čeprav se slepimo, da bomo z njim uredili vse, kar je narobe. Ne trdim, da ljudje ničesar ne delajo narobe in da ne bi smelo biti odziva na njihova »narobna«, slaba dejanja, toda družba bi si morala prizadevati za drugačne možnosti odzivanja, ki bi bile bolj uspešne in učinkovite. Če se iskreno vprašamo, ali je naš zapor uspešen in učinkovit, pridemo do odgovora – ne. Ko nekdo na sodišču reče: »Dam ti deset let kazni, da boš malo premislil …«, ali res mislimo, da bo deset let premišljeval?! Še vedno tičimo v t. i. retributivni, povračilni logiki, da mora kazen storilcu prinesti dovolj veliko bolečino, da bo vedel, kaj je naredil. Toda tako se rane v družbi ne celijo. Na koncu lahko vsi pristanemo v zaporu. Tudi krščanski pogled je včasih ujet v to logiko.

Tvoje delo temelji na t. i. obnavljalni pravičnosti. V čem se razlikuje od povračilne, o kateri si govoril?

Ravno v tem, da vključuje vse osebe, ki se jih neko dejanje dotika – ne izključuje nikogar. Predvsem pa se pri akterjih dela na odgovornosti: da je storilec odgovoren za to, kar je naredil. S povračilno logiko storilcem odgovornost pravzaprav jemljemo. Nekoga kaznujemo v imenu imaginarnega ljudstva, večinoma pa mu s tem vzamemo možnost, da bi popravil svoje dejanje. Model obnavljalne pravičnosti je začel rasti v 70. letih prejšnjega stoletja in v tujini vedno bolj dobiva na veljavi. Če bom rekel, da je to lahko alternativa tudi našemu sedanjemu sistemu, lahko zbudim bojazen pri ljudeh v kazenskopravnem sistemu, češ, kaj pa se spet gre. Pa vendar je to nova možnost, nov izziv, da se vprašamo, ali je naša ureditev dobra, ali vendarle potrebuje tudi korenitejše spremembe. Prevečkrat smo zaverovani vase, v to, da je vse, kar imamo, čisto dobro; in tudi ko se nam že vse lomi, zato ničesar ne naredimo.

Obnavljalno pravičnost lahko, če posežem po primerjavi iz Svetega pisma, ponazorim z besedo šalom. Ta beseda v judovstvu pomeni vzpostavitev celostnosti, zaradi katere je Bog ustvaril svet. Ko si Judje ob srečevanjih izrekajo šalom, to ne pomeni le, da drug drugemu želijo miru, ampak tudi odpuščanje, spravo – celoto, ki ji ne manjka noben delček. Z retributivno pravičnostjo smo usmerjeni v tukaj in zdaj. Vse se osredinja na storilca, ki smo ga dobili, in na to, kakšno kazen mu bomo naložili, nismo pa usmerjeni v prihodnost. Ne vem, če se kakšen sodnik iskreno vpraša, kaj želi z izrečeno kaznijo doseči pri storilcu kaznivega dejanja. Kolikokrat zaradi kazni propade družina, je izgubljena služba … Že slišim ugovor: »Ta človek bi pač moral o tem razmisliti, preden je storil kaznivo dejanje.« Ne opravičujem kaznivega dejanja, iščem pa vzroke zanj, poti za njegovo odgovorno popravo.

Z neko novo lučjo torej skušaš osvetliti zapleten kazenskopravni sistem. Prav Stati v luči pa je geslo letošnjega tedna zaporov. Na kakšno vsebino želite opozoriti z njim? Zapor pač bolj povezujemo s temo …

Geslo je vzeto iz knjige preroka Malahija. Ta odlomek bomo kot prvo berilo brali pri maši v nedeljo, 17. novembra, ko začenjamo teden zaporov. Prinaša več vsebinskih poudarkov, ki niso omejeni le na zaporniško tematiko. Prvi poudarek je morda ta, da bi se ljudje sploh hoteli in znali obrniti proti luč. Za kristjane naj bi bil Bog tista luč, ki sveti v našem življenju, a žal mnogi, ko se jim denimo zgodi kaj hudega, obupajo v odnosu jaz–Bog in obtičijo v temi.

Ena od vsebin, ki jo zase, za svoje življenje potegnem iz tega gesla, je iskanje odgovora na vprašanje: S čim polnim svoje življenje? Kaj je moja duhovna hrana: luč ali kaj drugega, morda celo tema? Zakaj sem tolikokrat razočaran? Ali ne zato, ker se ne napolnjujem s svetlobo, ker v meni ni vsebine, ki bi bila dobra? Stati v luči pomeni, da iz vere prejemam hrano za svoje vsakdanje življenje in da se to pozna že na mojem obrazu. Znana fraza pravi: Postajamo to, kar jemo. Če smo v luči, postajamo luč – tista luč, ki se ne daje pod mernik, temveč postavlja visoko, da sveti tudi drugim. Ali se nam kristjanom, ko gremo od svete maše, pozna na obrazih, česa smo bili deležni? Ali v ponedeljek luč, ki smo jo videli v nedeljo, še sveti v nas? Ne vidim je prav pogosto in priznam, da tudi pri meni ne žari vedno. Tudi v odnosu do skupin ljudi, ki se jih zapor dotika, želi geslo biti podobna spodbuda: da se naravnajo proti luči in v njej vztrajajo.

Teden zaporov vabi predvsem kristjane, da molijo za vse te skupine ljudi, pa tudi k razmisleku, kaj konkretnega bi lahko naredili v njihovo podporo. Morda nam vsem pri tem manjka domišljije. Kaj lahko storimo »normalni ljudje«, da bo nad tistimi, ki so se znašli v zaporih, njihovimi svojci, žrtvami, zaposlenimi v zaporih … »vzšlo sonce pravičnosti«, če uporabim Malahijeve besede?

Največ s tem, da uvidimo, da se zapor dotika nas vseh. Če si pri maši upam reči: »Molimo, dragi bratje in sestre …«, potem je jasno, da so tudi ljudje v zaporu moji bratje in sestre. Morda bo kdo rekel, da njegovi niso, a moji so. Ljudi ne delim na mi, ki smo zunaj, in oni, ki so notri. V družbi, v katerim živimo, se za določena dejanja po kazenskem zakoniku odgovarja s kaznijo zapora, ki jo izreče sodnik, storilec pa gre nato v prostor, kjer se taka kazen prestaja. Zame to ne pomeni, da so zdaj to ljudje z nekega drugega planeta. So in ostajajo moji bratje in sestre. Mojemu bratu, moji sestri se je zalomilo. V vernih občestvih nam pogosto manjka te razsežnosti. Bom iskren: v vseh letih zaporniške pastorale me je le en duhovnik enkrat samkrat vprašal: »Kako pa je moj faran, ki je v zaporu?« Hitro imam pred očmi prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi … V zaporu sem že srečal ljudi, ki so bili denimo nekoč ministranti, pa so se, ne vem zakaj, odmaknili od Cerkve. A vseeno: bili so del nekega občestva. Ali jih potem, ko jih ni več, tako zlahka odpišemo? Tukaj nam marsikaj zmanjkuje. Zame je ključni namen tedna zaporov vzpostaviti zavest soodgovornosti. Ne gre le za to, da bi spodbujali zgolj zaprte osebe – seveda tudi zapori dobijo plakate in drugi gradivo –, temveč v prvi vrsti krščanska občestva, da v njih prepoznamo brate in sestre. To je tista temeljna konkretizacija, po kateri si me spraševal. Lahko gremo k maši in recimo molimo za konkretno osebo, za katero vemo, da je storilec kaznivega dejanja. Ne moremo zgolj reči: »Prav mu je; če bi bil veren, se mu to ne bi zgodilo.« Ni res. V zaporu sem se srečeval tudi z duhovniki. Bili so spoznani za krive. Ali to pomeni, da niso bili verni?

Osnovno dejanje, h kateremu želimo spodbuditi, je občutek povezanosti. Če nič drugega: jaz kot eden izmed vaših bratov vstopam v zapor in hvaležen sem za vsako molitev spodbude, ki jo ljudje namenijo za to, da vztrajam. Kajti vztrajati pri tem delu, se srečevati s podtikanji, tudi sramotenji – pa ne s strani zaprtih oseb –, ni lahko …

Si pomemben del ekipe, ki skuša celostno spremljati zapornike, njihove svojce, zaposlene. Ali obstaja bojazen, da bi morebitno radikalno spreminjanje zakona o verski svobodi kakor koli zamajalo temelje duhovne oskrbe v zaporih? Občutek imam, da bi te nekateri politični krogi radi »zabrisali« iz zapora …

Verjamem, da bi me nekateri res radi »zabrisali«. A ti praviloma spregledajo neko pomembno ločnico. Res sem zaposlen v kazenskopravnem sistemu, a ne kot duhovnik. Zaposlen sem kot koordinator za duhovno oskrbo. Bil je razpis, na katerega se nisem prijavil le jaz, in bil sem izbran za to usklajevalno delo. V Sloveniji imamo registriranih več kot 40 verskih skupnosti. Če pride v zaporu do mene pripadnik katere koli verske skupnosti in prosi za duhovno oskrbo, je moja naloga, da se povežem z njegovo versko skupnostjo in uredim ta stik. Kot zaporniški duhovnik katoliške Cerkve pa delam v času, ko nisem vezan na službene dejavnosti. Ko grem v nedeljo v zapor maševat, za to nisem nič plačan, grem s svojim avtom. To je ločnica, ki je mnogi ne vidijo, ko trdijo, da država plačuje katoliškega duhovnika za njegovo versko dejavnost.

Kako napreduje projekt centra Ecce homo?

Za tiste, ki projekta še ne poznajo. To je ustanova, hiša, kjer želimo pod eno streho združiti programe zaporniškega vikariata. Še vedno smo v fazi zbiranja finančnih sredstev. Želimo si, da bi ta hiša zaživela nekje v Ljubljani kot prenova kakšne starejše stavbe, morda še bolje kot novogradnja, da bi bila stavba res funkcionalna za izvajanje programov za zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, delavce v zaporih, prostovoljce, osebe po prestani kazni, slovenske državljane, zaprte v tujini, in program obnavljalne pravičnosti. Vsako leto tudi v tednu zaporov ljudi prosimo za podporo.

Koliko ljudi je zaprtih v slovenskih zaporih?

Okoli 1500.

Zanje pa skrbi …

več kot 700 delavcev v zaporih.

Prav zaposleni v zaporih so, kot se zdi, v zadnjem času skoraj v večji stiski kot zaporniki. Zapori so prepolni, zaporniško osebje ob nujnih varčevalnih ukrepih pa na meji vzdržljivosti.

Veliko stvari bi bilo mogoče urediti, če bi bili ljudje pripravljeni sesti skupaj in se pogovoriti. Ampak v naši ljubi Sloveniji je tako, da je na vseh ravneh od politike navzdol priljubljen šport »bacanje kamena s ramena« v nasprotnika. Kazenskopravni sistem ni izjema. Tudi tu spori tečejo po raznih ločnicah. Preprosto ne vem, katera spodbuda bi učinkovala, da bi ljudje na družbeni makro in mikro ravni doumeli, da vsi delamo za isto stvar, da smo enota. Če vsak vleče na svojo stran, se stvar strga. Konfliktno družbeno ozračje se še kako pozna znotraj zaporov, zato včasih zmanjkuje že preproste profesionalnosti, v ospredje pa stopa naša »tečnost«, s katero skušamo nekomu dokazovati, kako slabo nam gre v življenju. Ne vem, če bo kdor koli s tem kaj dosegel. Prav to pa se dela. Ljudem izpadajo varovalke. Prepričan sem, da bi se dalo odprte stvari reševati drugače, z zavedanjem deléženja pri celoti, ko bi se zavedali, da je veriga toliko močna, kot sem močan jaz kot njen člen. A tega zavedanja se ne da zaukazati. Kako ga uresničiti v ozračju ogroženosti, ko vsako besedo razumemo kot napad, je tudi zame izziv.

Teden zaporov ima ekumenski in tudi medverstveni značaj. Kako se kaže?

V Sloveniji je teden zaporov organiziran znotraj katoliške Cerkve. V svetu je več sodelovanja med cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi. V Angliji recimo je v vsakem zaporu skupina ljudi iz različnih verskih skupnosti, ki skrbijo za duhovno oskrbo. Podobno je v Italiji, Avstriji. V tednu zaporov ekumenska razsežnost pride še bolj do izraza v skupnih obredih, enotnem plakatu … Pri nas te prakse še ni.

Prvič objavljeno v Družini.

Foto: Bogomir Štefanič