Opis Programa obnavljalne pravičnosti
Eden od glavnih praktičnih problemov kazenskega pravosodja današnjega časa je prekomerno kopičenje problemov. To kopičenje povzroča predvsem zastoje v kazenskem postopku, ima pa tudi nekatere druge negativne učinke – predvsem zmanjšuje kvaliteto sodniškega dela na račun njegove kvalitete.
Med poglavitnimi problemi, ki jih zastoji povzročajo obdolžencu, so npr. psihični pritisk zaradi negotovosti izida postopka, ki spodkopava njegovo telesno in duševno počutje in zdravje, potrata časa, naraščajoči stroški za zagovornika, za prevoz na sodišča, izguba zaslužka zaradi prisotnosti na sodišču … pa tudi podaljševanje izgube osebne svobode, če je obdolženec v priporu in stigmatizacija v očeh družbe.
Žrtev se zaradi zastojev srečuje predvsem z naslednjimi problemi: časovno odmikanje odškodovanja (indemnifikacije) in moralnega zadoščenja, zaradi vezanosti civilnega sodišča in upravnega organa na sodbo kazenskega sodišča se lahko zavleče uveljavljanje pravic v drugih pravnih postopkih, umanjkanje učinkovitega varstva pred nadaljno viktimizacijo s strani storilca, zaradi česar utegne žrtev poseči po nesprejemljivih oblikah samopomoči.
Zastoji v kazenskem postopku pa prinašajo različne probleme tudi za družbo in državo. Čeprav je prepričanje o tem, da je mogoče državo zavarovati s kazenskimi sankcijami, v veliki meri subjektivno, pa v določenih primerih vendarle velja, da učinkovit kazenski postopek ščiti družbo kot celoto pred kriminaliteto. (1)
Mediacija med žrtvami in storilci je samo eden od aspektov obnavljalne pravičnosti, ki ima svoje temelje ravno v duhovnem življenju človeka – spravi in odpuščanju. Gre za proces, ki daje žrtvam kriminalnih dejanj možnost srečanja s storilcem v varnem in strukturiranem okolju, ki ima v zakupu storilčevo odgovornost. Ob usposobljenem mediatorju žrtev da vedeti, kako je kriminalno dejanje vlivalo nanjo. dobi odgovore na vprašanja in je neposredno povabljena k graditvi obnovitvenega načrta za storilca, ki je odgovoren za povzročeno izgubo ali povzročeno škodo. Storilci so pripravljeni direktno prevzemati odgovornost za svoje vedenje, razume vpliv tega kar je storil in izdela načrt zadoščenja oz. odškodnine. Za storilčevo dejanje sodišče naloži posledice. Nekatere mediacije med žrtvami in storilci mnogi imenujejo tudi srečanje med žrtvijo in storilcem, pomiritev med žrtvijo in storilcem ali zgolj posvetovanje med žrtvijo in storilcem. (2)
Posebnosti mediacije med žrtvami in storilci, ki ta proces loči od ostalih, so predvsem v vidiku, da vključeni strani nista »razpravljalca«. Zelo jasno je na eni strani postavljen nekdo, ki je storil kaznivo dejanje in na drugi nekdo, ki je bil ob storjenem kaznivem dejanju žrtev le tega.. Drugače rečeno, ni predmet mediacije to, da je nekdo kriv ali nedolžen. Mediacija med žrtvami in storilci je najprej vodena dialoško, s poudarkom na žrtvinem ozdravljenju, storilčevi odgovornosti in obnovitvi škode.
1) Prim. M. Bošnjak, Koncept Restorativne pravičnosti, Ljubljana, september 1999, str. 25 Prim. M. S. Umbreit, The
2) Handbook of Victim Offender Mediation, Jossey-Bass, San Francisco 2001, str.xxxvii