Etični kodeks za medijske ustvarjalce

Medijski ustvarjalci imajo zahtevno delo, ki vključuje hipne odločitve, s katerimi se vsakodnevno soočajo tudi z etičnimi dilemami. Posebej občutljivo področje medijskega poročanja so kazniva dejanja, s katerim se posega na področje človekovega dostojanstva in zasebnosti. Pri tem lahko neprimerno poročanje še dodatno prizadene vpletene osebe, tako žrtve kot storilce kot tudi njihove svojce in bližnje. Takrat govorimo o sekundarni viktimizaciji, ko predstavniki družbe oz. države še dodatno ranijo odprto rano prvotne viktimizacije oz. konkretnega kaznivega dejanja.

Združeni narodi oz. Center za mednarodno preventivo pred kaznivimi dejanji je leta 1999 izdal publikacijo Priročnik za pravico za žrtve (Handbook on justice for victims), v katerem med različnimi priporočili navaja tudi predlog etičnega kodeksa za medijske ustvarjalce pri pokrivanju kaznivih dejanj, s poudarkom na potrebah žrtev. Spodaj predlog navajamo v celoti, morda bo lahko usmeritev za medijske ustvarjalce.

Etični kodeks občutljivosti do žrtev kaznivih dejanj za medijske ustvarjalce:

  • Predstavite podrobnosti o kaznivem dejanju na pravičen, objektiven in uravnotežen način, pri čemer se izogibajte pretiranemu senzacionalizmu;

  • Prepoznajte pomembnost objavljanja oz. posredovanja informacij pri soustvarjanju varnega javnega okolja in hkrati to potrebo uravnotežite s potrebami žrtve po zasebnosti;

  • Spoštujete zasebnost posameznikov, ki se ne odločijo za sodelovanje z mediji ali za sodelovanje preko zastopnika;

  • Predstavljajte uravnotežene perspektive o kaznivem dejanju, ki odslikujejo tako ozadje žrtve kot storilca kaznivega dejanja;

  • Nikoli ne objavljajte govoric ali insinuacij o žrtvah, storilcih ali o kaznivem dejanju, če teh informacij niso potrdili zanesljivi viri;

  • V primerih kaznivih dejanj, razen pri umoru, žrtev identificirajte s starostjo in območjem, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, pri čemer izpustite ime in priimek in stalno prebivališče;

  • Ne objavite informacij, ki jih pridobite iz osebnih pogovorov z žrtvami ali njihovimi svojci, posebej ko so v šoku ali pod stresom;

  • Priče identificirajte le, če se strinjajo z objavo in ko je jasno, da ni nevarnosti, ki bi bile posledice zaradi identifikacije v medijih;

  • Nikoli ne objavite identitete žrtve spolnega napada brez pridobljenega privoljenja;

  • Nikoli ne objavite identitete mladoletne žrtve;

  • Nikoli ne identificirajte domnevnega ali obsojenega povzročitelja incesta, kar bi lahko vodilo tudi v identifikacijo žrtve;

  • V primerih ugrabitev, ko je bilo ugotovljeno, da je šlo posledično za spolni napad, ne imenujte več žrtve z imenom;

  • Nikoli brez prehodnega privoljenja ne identificirajte žrtve prevare ali drugih kaznivih dejanj, ki bi lahko ponižali ali degradirali žrtev;

  • Ne fotografirajte ali objavljajte fotografij oz. podob, ki portretirajo osebno potrtost ali šok, ki je posledica kaznivega dejanja;

  • Nikoli ne objavljajte fotografij oz. podob, ki bi lahko posameznike spravljale v nevarnost;

  • Zadržite se od objave fotografij ali podob umrlih ali resno ranjenih žrtev;

  • Nikoli ne objavite fotografij ali podob s pogrebov brez predhodnega privoljenja svojcev pokojnih;

  • Primere smrtnih žrtev zaradi pijanih voznikov poimenujte kot ‘trčenje’ ali ‘kaznivo dejanje’, in ne kot nesrečo, ne glede na to ali je bil alkohol odločilni faktor ali ne.

  • K poročanju o vseh zgodbah o kaznivih dejanjih in viktimizaciji pristopajte na način, ki se izogiba mračnjaštvu, senzacionalizmu ali vsiljivosti do žrtve oz. njenih svojcev.