Zapori so ogledalo družbe

Robert Friškovec: Zapori so ogledalo družbe

Zapori so v zadnjih letih pri nas vedno bolj povezani z naslovnicami različnih odmevnih sodnih procesov, prihodom znanih oseb na prestajanje kazni zapora in lovom na grešne kozle za nastalo družbeno situacijo. Dnevno dobivamo odmerek informacij, kdo je na poti v zapor, kaj tam nekdo počne, s čim se prehranjuje in podobno. Ostajamo in postajamo vedno bolj družba dogodka v mestu Gogi. Samo čakamo, da se nekaj zgodi. In da se to zgodi našemu sosedu.

Stopnja civiliziranosti družbe se meri z vstopom v njene zapore, je bil prepričan ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Največkrat je z našo mislijo na zapor in ljudmi, ki tam prebivajo, povezana naša jeza, razočaranje, celo zadovoljstvo ali zadoščenje. Malokdaj pa si prikličemo v zavest, da so zapori del naše družbe, nekakšen odsev širšega družbenega dogajanja. Sporočajo nam, kje je naša družba šibka in kje morda umanjka naš prispevek. Tudi sam si upam trditi, da so zapori ogledalo družbe. Niso in ne smejo biti obravnavani kot prostor za umik »motečih« oseb. Naši zapori nam namreč sporočajo, kakšno vrednost dajemo človeškemu dostojanstvu oseb, ki prestajajo kazen zapora, in oškodovanih oseb na drugi strani. Zapor nam govori tudi o vlogi in moči naših skupnosti.

Vstopamo v teden zaporov, ki letos nosi naslov Upanje v izgradnji. Ne želim, da bi si z obhajanjem tega tedna le nekako olajšali vest, naredili še eno kljukico, češ, saj se že enajsto leto zapored pridružujemo mednarodni pobudi tedna molitve za vse skupine ljudi, ki se jih zapor dotika na tak ali drugačen način. Letošnji naslov vsakega posameznika pretresa z vprašanji: ali gradim ali rušim; prispevam s svojim življenjem, besedami in dejanji h graditvi upanja v moji družini, soseski, skupnosti ali na delovnem mestu? Ali moj besednjak sploh še pozna besedo skupnost?

Teden zaporov želi v nas še posebej prebujati zavedanje o vprašanjih, kako gradimo naše skupnosti in kako lahko te oblikujejo ter gradijo naše odnose. Skupnost pomeni, da smo povezani med seboj in da se zavedamo, da so tudi oškodovane osebe in osebe, ki so povzročile škodo, še vedno člani skupnosti s svojo vrednostjo. Naš kazenskopravni sistem izpostavlja predvsem odgovorno osebo, njegovo krivdo in kazen, ki naj bi nekako ustrezala teži krivde. Pomembno je, da v naših skupnostih razmišljamo o odgovornosti, ki je najprej osebna, a tudi o soodgovornosti za razmere, ki pripravijo teren za dejanja, ki povzročajo bolečino in škodo. To odgovornim osebam ne odvzema teže odgovornosti, lahko pa spremeni našo perspektivo. Namesto že svetopisemskega običaja prelaganja krivde na grešnega koza lahko skupaj prepoznavamo potrebe vpletenih v incident, damo spodbudo odgovorni osebi, da popravi nastalo škodo. Tako vedno znova obnavljamo pravične odnose v skupnosti.

Ena izmed skupnosti, v kateri lahko skupaj odkrivamo novo upanje, je naše župnijsko občestvo, ki lahko postane prostor za obnavljalno pravičnost. Župnijska skupnost, ki drugače pristopa k resnim konfliktom ali dejanjem, ki so povzročila škodo, lahko postane luč na gori najprej posameznikom v potrebah, kazenskopravnemu sistemu in širši družbi.

Papež Frančišek je pred kratkim opozoril na t. i. kazenski populizem, »naraščajoče prepričanje, da je mogoče s kaznovanjem rešiti različne in raznolike socialne probleme. To je tako, kot da bi za različne bolezni predpisali eno in isto zdravilo.« V naši družbi je treba stalno preverjati, ali z institucijo zaporov dosegamo to, kar smo si zastavili za njihov namen. Ali s sankcijo odvzema svobode res nagovarjamo potrebe oškodovanih oseb in spodbujamo odgovornost storilca, da popravi nastalo škodo? Je znotraj zapora na voljo dovolj programov, dovolj vsebine, s katero zaprte osebe dobijo primerne veščine za drugačno nadaljevanje svoje življenjske poti? So delavci, ki delujejo v zaporu, motivirani in pripravljeni za opravljanje želenih programov, imajo dovolj podpore? To so le nekatera odprta in morda neprijetna vprašanja za nas vse, da bi preprečili stanje, ko postane zapor le odlagališče ljudi, s katerimi družba ne ve, ne kam ne kako.

Civiliziranost družbe se res lahko meri z vstopom v njene zapore, a tudi z držo vsakega posameznika, ko razmišlja o mestu zapora v naših skupnostih. Ta drža se kaže že, ko se trudimo slišati, komu vse danes ugaša upanje, komu se sesuva svet in kdo vse doživlja notranji zapor. Molimo, da posamezniki v svojih konkretnih situacijah prejmejo milost, ki bo utrdila upanje v njihovem življenju. Teden zaporov je nova priložnost za izgradnjo naše drže, molitve in dejanj upanja za vse z izkušnjo kaznivega dejanja, zapora ter končno za naše skupnosti.

Robert Friškovec

Pripis: Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina.