Ljudje se lahko znajdemo že jutri v vlogi žrtve, prav tako pa se lahko v vlogi žrtve znajdejo naši bližnji, prijatelji, sodelavci, znanci… Kako takrat komunicirati z njimi, da jim ne bi naložili še dodatno breme? Ni receptov, glavni vodili pa sta gotovo poslušanje in izogibanje nasvetom. Poglejmo si še nekaj smernic pri komunikaciji z osebo, ki se počuti žrtev.

DA in NE v komunikaciji z žrtvami

DA
Poslušaj, naj se ti ne mudi, poslušaj spet.
Vprašaj: “Kaj se dogaja s tabo?”
Potrdi, da so občutki, ki jih oseba doživlja, normalni in ne nekaj, česar bi se bilo potrebno sramovati ali skrivati.
Vračaj osebi možnost odločanja, kontrole (to je ob izkustvu žrtve največja izguba).
Bodi spodbujajoč/a, ampak hkrati realističen/a.
Pozanimaj se, kje lahko oseba dobi strokovno pomoč, če bi jo potrebovala.
Dopusti žrtvi čas, da žaluje in okreva.

NE:
Ne obsojaj ali krivi osebe za dogodek, izkušnjo.
Ne izražaj dvomov v izkušnjo osebe.
Ne zaslišuj osebe.
Ne izogibaj se osebe ali govorjenju o njeni izkušnji.
Ne dajaj neposrednih nasvetov in če je potreba spodbujaj osebo, da poišče podporo pri strokovnjakih.
Nikar ne primerjaj izkušenj osebe z npr. svojimi (izkušnja kaznivega dejanja je izrecno individualna in neponovljiva!).
Ne boj se tišine in ne govori več kot žrtev.

To je le nekaj kratkih vodil za dobro komunikacijo z osebo, ki se počuti žrtev. Predvsem je pomembno, da se ne bojimo spregovoriti o izkušnji in tako tudi pridobiti izkušnje, da bomo lahko s pogovorom nudili še več podpore.